Kulturni spomeniki

Z.št.

Naziv

Opis za spletno stran

1.       

Brestanica – Cerkev sv. Petra in Pavla, EŠD 2906, Church of St Peter and Paul

Stara župnijska cerkev sv. Petra, stoji v najstarejšem delu Brestanice, ki se imenuje Šutna in s svojo dominantno lego opozarja na svoj zgodovinski položaj. V virih se posredno prvič omenja leta 1213, je v sedanji obliki plod večstoletne rasti. Romansko jedro stavbe predstavlja kvadratna ladja, predelana koncu 15. oz. začetku 16. stoletja, ko ji je bil dozidan tristranozaključen prezbiterij. Sočasna prezbiteriju je gotska kapela, prizidana ob njegovi južni steni. Kapeli sledeča zakristija in zvonik sta iz 17. stoletja. V 18. stoletju sta bili pozidani stranski kapeli, severna Frančiškova in južna Roženvenska. Kot zadnja je bila koncu 19. stoletja k severni steni prezbiterija prizidana nova zakristija. Poleg vzidanih nagrobnikov iz 16. stoletja (iz leta 1502 je nagrobnik Margarete Rajhenburške – Gradnek, iz leta 1563 pa nagrobnik viteza Franca Gradneka), obeh oltarjev, glavnega iz druge polovice 17. stoletja in severnega stranskega iz 18. stoletja ter prižnice iz prve polovice 18. stoletja, je omembe vreden zlasti baročni štuk in poslikava Frančiškove kapele iz leta 1739. V stranskem oltarju je bila kamnita gotska Pieta iz 15. stoletja, danes pa je v baziliki Lurške Matere božje, ki je sedaj župnijska cerkev. Lesena prižnica nosi kipe štirih evangelistov.

2.       

Drnovo – Cerkev sv. Janeza Krstnika, EŠD 1964, Church of St John the Baptist

Enotno zasnovana skromna baročna podružnična cerkev stoji na ravnini v južnem delu naselja.  Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, enako visok nekoliko ožji kvadratno zasnovan prezbiterij in zvonik prizidan k zahodni strani. Glavni oltar je dal leta 1665 postaviti mestni sodnik Andrej Kovačič iz Krškega in ni skladen z arhitekturo prezbiterija. V osrednji niši je kip sv. Janeza Krstnika, ob straneh sta apostola Peter in Pavel.

V cerkvi je tudi kip sv. Antona Puščavnika, zavetnika živinorejcev.

Spomenik stoji v enoti pomembnejše kulturne dediščine EŠD 128 Drnovo – Arheološko najdišče Drnovo. Kraj sam je bil poseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo odkopani predmeti iz bronaste in železne dobe. Kasneje so ta predel naselili Rimljani, ki so tu zgradili veliko pristaniško mesto Neviodunum. Tlak v cerkvi je bil včasih iz kamnitih plošč, ki so jih izgrebli na mestu, kjer je stal Neviodunum, Valvasor pa je na eni izmed njih še videl podobo Merkurja.

3.       

Gora - Cerkev sv. Lovrenca, EŠD 1953, Church of St Lawrence

V zasnovi romansko arhitekturo sestavljajo pravokotna ladja, tristrano zaključen prezbiterij in zvonik na zahodni strani. Ladja z dvema visoko v južni steni postavljenima romanskima okencema je bila v 19. stoletju prezidana in obokana s plitvo banjo. K ladji prizidan baročni prezbiterij ima banjast obok s sosvodnicami. Tla ladje in prezbiterija prekrivajo velike kamnite plošče. Glavni oltar sv. Lovrenca je iz 17. stoletja, stranska oltarja sv. Barbare in sv. Jurija, datirana v drugo polovico 18. stoletja, se uvrščata v krog dolenjsko - posavskega kiparja in delavnice. Poslikava oboka in ostenij ladje je iz 19. stoletja. V zahodno steno ladje je vzidana rimska spolija.

Spomenik in vplivno območje ležita v enoti EŠD 15428 Gora - Arheološko najdišče sv. Lovrenc.

4.       

Gorenje Ravno – Cerkev sv. Lenarta, EŠD 2208, Church of St Leonard in Gorenje Ravno

Cerkev je postavljena na griču nad naseljem Gorenje Ravno. Skupaj z lipo predstavlja nenadomestljiv poudarek v krajinski sliki širšega območja. Cerkev je baročna arhitektura, sestavljena iz pravokotne, zrcalasto obokane ladje, pravokotnega polkrožno zaključenega in banjasto obokanega  prezbiterija in zvonika, prizidanega k zahodni strani. Glavni oltar je leta 1888 izdelal Jakob Grom, severni stranski oltar je izdelek baročne tradicije, južni stranski oltar je iz 17. stoletja. Križev pot je signiran: Klemen Pinxit 1803. Lipa ob cerkvi ima krajinsko oblikovni in kulturno pričevalni pomen. 

5.       

Gorica  -  Cerkev sv. Pavla, EŠD 1963, Church of St Paul

Cerkev v naselju zavzema osrednji dominanten položaj in predstavlja preprosto podeželsko podružnico z običajno razporeditvijo arhitekturnih sestavin: pravokotna ladja, prezbiterij ter zvonik ob zahodni strani. Starejši ravnostropani ladji, ki sega še v romansko dobo in jo dokumentira  pravokotno visoko v steno postavljeno okence, je bil v 18. stoletju prizidan banjasto obokan prezbiterij. Glavni oltar iz srede 18. stoletja je kamnit in zavzema skoraj celotno širino prezbiterija (svetniki – zavetniki kmetov, kmečkega življenja: Pavel, Peter, Florijan, Notburga, Izidor). Orgle so iz prve polovice 19. stoletja.

6.       

Koritnica  -  Cerkev sv. Petra, EŠD 2209, Church of St Peter

Cerkev leži na izpostavljeni legi v pobočju, sredi dela gručastega zaselka Koritnica. Cerkev je enotno zasnovana baročna arhitektura s pravokotno banjasto obokano ladjo, tristrano zaključenim banjasto s sosvodnicami obokanim prezbiterijem in masivnim zvonikom na zahodni strani. Zakristija je bila k južni steni prezbiterija prizidana leta 1852. Baročno čelno fasado poudarja niša z leseno plastiko sv. Petra. Ladjo in prezbiterij prekriva kamnit tlak. Glavni oltar s sv. Petrom v osrednji niši,  datiran z letnico 1660, je leta 1892 predelal Jakob Grom.

7.       

Kostanjek - Cerkev sv. Vida, EŠD 3529, Church of St Vitus

Baročna cerkev iz začetka 18. stoletja leži odmaknjena od zaselka na izpostavljenem spodmolu pobočja Gore. Cerkev sestavljajo pravokotna, leta 1853 podaljšana in preobokana ladja, tristranozaključen prezbiterij s prizidano zakristijo ter zvonik z vhodnim portalom z letnico 1853, ki se nad kvadratno tlorisno zasnovo nadaljuje v osmerokotnik. Glavni oltar sv. Vida je datiran z letnico 1878, iz druge polovice 19. stoletja sta stranska oltarja sv. Apolonije in sv. Antona Padovanskega. Kor in poslikava ladje in prezbiterija sta iz začetka 20. stoletja.

8.       

Krško – Cerkev sv. Duha, EŠD 305, Church of the Holy Spirit

Enotno zasnovana poznobaročna cerkev s podolžno ladjo, stranskima kapelama, pravokotnim prezbiterijem, zvonikom nad fasado členjeno, s pilastri. Gre za nekdanjo špitalsko cerkev sv. Duha, ki jo je dala zgraditi rodbina Auersperg, leta 1777  po načrtu avstrijskega arhitekta Johanna Fucha.

Tloris je razgiban v skladu z gradbenimi smernicami tega umetnostnega sloga: iz osrednjega centralnega prostora se na obeh straneh izvijata polkrožni kapeli. Tudi prezbiterij, ki se brez prekinitve nadaljuje iz glavne ladje se zaključuje polkrožno. Kljub rahlo klasicistični členitvi fasade, oblikujejo notranjščino slikovito mehki prelivi ladje in stranskih kapel.

Leta 1939 je bila cerkev desakralizirana in predana v uporabo Muzejskemu društvu za politična okraja Krško in Brežice, ki je imelo razstavne prostore tu in v sosednji t.i. Valvasorjevi hiši. Od l. 1966 v njej deluje Galerija Krško.

Več: https://www.galerijakrsko.si/o-galeriji/zgodovina-galerije

9.       

Krško – Cerkev sv. Janeza Evangelista, EŠD 1950, Church of St John the Evangelist

Prvotna cerkev je bila po vsej verjetnosti zgrajena v 15. stoletju in je bila podružnica Župnije Leskovec pri Krškem. Grb mesta Krško iz leta 1477 že prikazuje glavnega zavetnika svetega Janeza Evangelista. Češčenje tega svetnika v srednjem veku na splošno ni bilo preveč razširjeno, saj le-ta ni bil mučenec. Zavetnik Krškega je najbrž postal zaradi vinorodnega okoliša mesta, saj se na šentjanževo, 27. decembra, blagoslavlja vino, ki je veljalo za obredno pijačo in so ga pili ob slovesih za srečno pot, pa tudi ob sklepanju kupčij na sejmih in podobno. Tako je bil svetnik predvsem zavetnik popotnikov, gostišč in vina. Leta 1573 je cerkev zaradi kmečkega upora do tal pogorela.

Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1582. Imela je štiri oltarje: poleg glavnega oltarja sv. Janeza Evangelista še oltar svetega Rešnjega telesa, ki ga danes ni več, ter oltarja svetega Nikolaja in Matere Božje.

Ob priložnosti ustanovitve samostojne župnije Krško leta 1894 je bila cerkev s podporo dobrotnice Josipine Hočevar temeljito prezidana, tako da je od stare zgradbe ostal samo zvonik, ki je dobil korenasto streho, in del pod korom. Zunanje reliefne podobe je izdelal kipar Ivan Zajec – dokončane so bile leta 1899. Zajec je dobil naročilo po poti sorodstva z Josipino, saj je bila slednja polsestra Ivanove mame Josipine. Hočevarjeva mu je tudi omogočila študij na Dunaju, po tem ko je pri osemnajstih letih njegov oče obubožal in kmalu zatem tudi umrl. S svojimi krškimi reliefi je takoj vzbudil širšo pozornost.

Arhitektura je neoromanska. Fasado pročelja tvorita dva vhodna portala s polkrožnima timpanonoma, dva medaljona nad njima ter nad slednjima strmo čelo s kipom Matere Božje in dvema fialama ob straneh. Še en medaljon se nahaja na zunanji steni prezbiterija. Omenjena umetniška dela so narejena iz istrskega kamna in se uvrščajo v zgodnje Zajčevo delo.

Notranjost cerkve je banjasto obokana, prostor pod korom še hrani nekatere baročne značilnosti. Tu se nahajata dva nagrobnika – prvi je iz belega marmorja in je posvečen Andreju Koprivi († 1648), mestnemu svetniku in trgovcu, drugi, ki je iz črnega kamna, je posvečen rodni družini leskovškega župnika Gašperja Thunckelsteinerja (kot župnik omenjen v letih 1674–1692). Krstni kamen ima preprosto kelihasto obliko in vsebuje ime župnika Polidorja de Montagnane (župnik v letih 1567–1601). Na steni na desni strani pod korom visi slika Marijinega oznanjenja iz poznega 16. ali zgodnjega 17. stoletja, ki je bila najbrž narejena po grafični predlogi kakšne severnoitalijanske slike. Sliko Janeza Evangelista v glavnem oltarju je leta 1861 naslikal Pavel Künl. Njena baročna predhodnica, ki upodablja apostola na otoku Patmos in je delo Valentina Metzingerja, se danes nahaja v župnišču. Desni stranski oltar vsebuje sliko svetega Nikolaja in je iz 2. polovice 19. stoletja. Marijino sliko v levem stranskem oltarju je leta 1904 po nemški predlogi naslikal Fran Klemenčič, ki je sicer otroštvo preživljal v bližnjem Boštanju, zatem pa dve leti živel tudi v Krškem (do leta 1909).

10.   

Krško  - Cerkev sv. Rozalije, EŠD  1951,  Church of St Rosalia

Na pobočju nad mestom stoji baročna enotno zasnovana enoladijska cerkev s tristrano zaključenim prezbiterijem in zvonikom ob zahodni fasadi, datirana z letnico 1647 na glavnem portalu.

Krčani so jo v zahvalo za rešitev pred kugo, ki je bila v 17. stoletju v Krškem pogosta gostja, zgradili v čast sv. Rozalije, priprošnjice zoper kugo. 

Cerkev je bila l. 1896  temeljito prenovljena, za kar gre zasluga mecenki Josipini Hočevar. Te predelave se odražajo v poslikavi celotne notranjosti  ter v cerkveni opremi.

predvsem oltarje, ki so nadomestili stare. Nov glavni oltar je Izdelal ljubljanski podobar Andrej Rovšek po načrtih prof. Celestina Misa. Po lastni rezbarjevi zamisli so nastali še prižnica in stranska oltarja. Nova oprema je psevdoromanska.

Zagotovo pa so se ob obnovi zavedali velike vrednosti lesenega poslikanega stropa, ki je s svojimi 84 kasetami, po dolžini 12 in 7 po širini, eden največjih in najlepših tovrstnih stropov na Slovenskem, danes pa je v širšem geografskem prostoru sploh edini ohranjeni. V sredini stropa je skupina devetih kaset, na katerih so upodobljene priljubljene svetnice sv. Katarina, sv. Elena, sv. Lucija, sv. Apolonija, sv. Rozalija, sv. Cecilija, sv. Uršula, sv. Margareta in sv. Barbara. Cerkvena zavetnica je naslikana ležeča v skalni votlini, ob njej pa je letnica 1666, vse druge svetnice so upodobljene stoje pred pokrajino in s svojimi atributi. Na južni strani ob slavoloku je z napisom „Johan Sohar Moler in Videm 1666“ podpisan mojster upodobitve najstarejšega ohranjenega dela opreme v cerkvi. V barvnem skladju se zlivajo v celoto z dekorativnim delom stropa, ki je prav tako spretno oblikovan in izveden. Ob srednji vrsti svetnic je po ena kaseta s Soncem in Luno, ob njiju pa sta kaseti, ki imata v vogalih po štiri angelske glavice s perutnicami. Angelske glavice krasijo tudi vogalne kasete, vse ostale kasete pa zapolnjuje cvetlični vzorec.

11.   

Krško - Hiša na Cesti krških žrtev 2, EŠD 16170, House Cesta krških žrtev 2

Hiša na Cesti  krških žrtev 2 je značilen in dobro ohranjen primer meščanske baročne arhitekture  in hkrati ena najstarejših stavb mestnega  jedra Krško z ohranjenimi elementi srednjeveških predhodnic, ki so ji preureditve v 18. in 19. stoletju dodale značilne poteze svojega časa, ne da bi s tem bistveno okrnile izvirno podobo.

Hišo sestavljata dve skoraj identično zasnovani enonadstropni  meščanski  baročni  zgradbi, nastali v prvi polovici  17. stoletja na prostoru srednjeveških predhodnic. Delno ohranjene prostorske zasnove in poznogotski  ter renesančni arhitekturni elementi, med njimi  fragmentalno ohranjena vratna preklada z napisom in letnico NO.DNI.M.D.XX,  so ohranjeni na izvirnih  ali sekundarnih lokacijah v obeh objektih. Hiši z glavnim uličnim traktom in dvoriščnimi trakti, ki oklepajo notranje dvorišče odlikuje značilna baročna prostorska organizacija z osrednjima vhodnima vežama z banjastim obokom s sosvodnicami v južni hiši, gospodarskimi prostori oz. shrambami z delno ohranjenimi tramovnimi stropi v pritličju in bivalnimi prostori v nadstropju. Koncu 18. stoletja oz. v začetku 19. stoletja  je bila v značilni poznobaročni maniri preoblikovana ulična fasada, v južni hiši je bil preurejen glavni  vhod, na  lokaciji baročnega stopnišča pa je bilo narejeno novo stopnišče.  Zadnje večje preureditve, ki so dale hišama današnji izgled  so bile izvedene med leti 1887 in 1912, ko je postal lastnik obeh  hiš dr. Janez Mencinger. Baročni vhodni veži sta bili opuščeni  in spremenjeni v bivalne prostore, v severnem delu južne hiše pa je bila vzpostavljena nova vhodna veža, ob kateri  si je advokat uredil  pisarno. V pritličju je bil del prvotno gospodarskih prostorov spremenjen v bivalne prostore, v vseh pa so bili zamenjani tlaki. V nadstropju  so v bivalne prostore namestili  lončene peči, stene pa opremili s poslikavami. To je tudi čas pozidave  in  preureditve začelnih in stranskih traktov. Poseben pomen zadnjemu obdobju stavbnozgodovinskega razvoja hiš daje ohranjena originalna oprema, ki tako po obsegu kot raznolikosti predstavlja edinstveno pričevanje o bivanjski kulturi koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Hiši ob glavni mestni cesti  v neposredni bližini izteka na Hočevarjev trg ter  prenovljenega Valvasorjevega kompleksa sta izjemnega umetnostno arhitekturnega  in tudi kulturno civilizacijskega pomena, saj naj bi poleg slovenskega  pisatelja in odvetnika dr. Janeza Mencingerja po zadnjih raziskavah dr. Borisa Golca v južni hiši  v zadnjih mesecih svojega življenja bival tudi polihistor  in historiograf Janez Vajkard Valvasor, lastnik severne hiše pa je bil po sredini 19. stoletja  politik in pesnik Anton Aleksander Auersperg, bolj znan kot Anastasius Grün.

Več: https://www.mestnimuzejkrsko.si/razstave/mencingerjeva-hisa

12.   

Krško – Hiša Valvasorjevo nabrežje 2, EŠD 8237, House Valvasorjevo nabrežje 2

Kaplanova hiša: meščanska hiša s poznogotskim konzolnim nadstropjem

Vogalna meščanska enonadstropna hiša je nastala z združitvijo dveh starejših poznogotskih hiš, katerih elementi so se ohranili ob poznejših renesančnih in baročnih dozidavah in prezidavah.

prelom 15. stol. in 16. stol., 17. stol.

Hiša stoji na vogalu strnjenega stavbnega niza, jugozahodno od Hočevarjevega trga v mestnem jedru.

13.   

Krško - Hiša Valvasorjevo nabrežje 3, EŠD 8236, House Valvasorjevo nabrežje 3

Jarnovičeva hiša: meščanska hiša z ohranjenimi poznogotskimi elementi

Enonadstropna meščanska hiša s poznogotsko zasnovo in poznogotskimi arhitekturnimi elementi, delno prezidana in dozidana konec 19. stol., sodi med najstarejše objekte mesta.

stol., 17. stol.

Hiša stoji v strnjenem stavbnem nizu jugovzhodno od Hočevarjevega trga v mestnem jedru.

14.   

Krško - Kapucinski samostan, EŠD 10286, Capuchin Monastery

Samostan je rezultat kontinuiranega razvoja in prezidav od ustanovitve 1640-1644 do konca 19. stol. Predstavlja tip arhitekture, ki se je v obdobju protireformacije širil na slovenska tla. Cerkev predelana 1718, notranjost je poslikal J. Gosar 1897.

Kapucinski samostan v Krškem  je poleg samostana v Škofji Loki in samostana v Vipavskem križu edini celovito ohranjeni kapucinski samostan na slovenskem in predstavlja tip arhitekture, ki se je v obdobju protireformacije širil tudi na slovenska tla in sooblikoval podobo slovenskih mest. V starem mestnem jedru Krškega zavzema skupaj s spominskim parkom osrednji mestni prostor in pomeni izjemno vsebinsko in ureditveno prvino mesta. Samostan, rezultat kontinuiranega razvoja od ustanovitve in pozidave v letih 1640 - 1660 do 19. stoletja, je značilna arhitektura beraškega reda kapucinov, ki poudarja predvsem skromnost.  Redovna cerkev z značilnim ravno zaključenim prezbiterijem, z vhodno lopo in kapelico ob cesti, je v tradiciji beraškega reda izvedena strogo, brez nepotrebnih poudarkov. Rezultat baročne prezidave,  ki jo dokumentira letnica 1718 na portalu je banjasto s sosvodnicami obokan enoladijski prostor, ki ga  je  1897 poslikal Janez Gosar. Samostanski del je v  tlorisni zasnovi in prostorski organizaciji rezultat  preurejanj in dograjevanj  v letih 1750 do 1850, ko je bilo glavni stavbi z notranjim dvoriščem in križnim hodnikom na zahodu prizidano novo krilo, v katerem je bila urejena knjižnica. Strokovno urejena baročna  samostanska knjižnica hrani rokopise in knjige  s področij  verstva, šolstva, medicine in zgodovine, ki jih je red pridigarjev potreboval za delovanje med ljudstvom.  Največje dragocenosti predstavljajo  leta 1695 narejen knjižni katalog, ki sodi med najstarejše ohranjene kataloge na Slovenskem, slovenski tisk petih delov »Sacrum promptuarium« Janeza Svetokriškega, oba dela pridig očeta Rogerija, predstojnika samostana v letih 1711 – 1713, Calepinov latinski slovar iz leta 1502 in delo polihistorja in teologa Janeza Ludvika Schönlebna  Carniolia antiqua et nova iz leta 1681.

Del samostana je v lasti Mestne občine Krško. V tem so prostori Valvasorjeve knjižnice Krško. Ta upravlja tudi s kapucinsko knjižnico. Več o kapucinski knjižnici: Kapucinska knjižnica (knjiznica-krsko.si). Dogovori za ogled: Možnosti ogledov (knjiznica-krsko.si)

15.   

Krško - Mavzolej družine Hočevar, EŠD 16216, Hočevar Family Mausoleum

Mavzolej družine Hočevar na starem pokopališču v Krškem je bil  zgrajen leta  1890 kot zadnje počivališče mecenov in dobrotnikov Martina in Josipine Hočevar, zakoncev, ki sta v Krškem, pa tudi drugje  po Sloveniji, zlasti v Radovljici in Ljubljani,  podpirala najrazličnejše dejavnosti  od infrastrukture, gospodarstva do šolstva ter zgradila ali preuredila  vrsto objektov med njimi v  Krškem župnijsko cerkev sv. Janeza Evangelista, cerkev sv. Rozalije in pokopališko cerkev sv. Križa.  Mavzolej, ki ga je  zgradila ljubljanska kamnoseška delavnica Felixa Tomana, verjetno po načrtih doslej neznanega  domnevno graškega arhitekta iz kroga Georga Hauberrisserja, s svojo monumentalno neogotsko oblikovano arhitekturo ter bogato slikarsko in kiparsko opremo predstavlja enega najkvalitetnejših  pokopaliških objektov na Slovenskem.

Več: https://www.mestnimuzejkrsko.si/razstave/hocevarjev-mavzolej

16.   

Krško - Spomenik Martinu Hočevarju, EŠD 8240, Martin Hočevar Monument

Spomenik kulturnemu mecenu Martinu Hočevarju, delo Jožefa Mullnerja iz leta 1895.

17.   

Krško - Spomenik Janezu Vajkardu Valvasorju, EŠD 8239, Janez Vajkard Valvasor Monument

Bronasti kip na kamnitem podstavku, delo kiparja Vladimirja Štovička iz 1966. Postavljen v spomin kronistu kranjske dežele Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je zadnje leto življenja preživel v Krškem.

18.   

Krško - Staro pokopališče, EŠD 9656, Old town cemetery

Staro pokopališče s pokopališko kapelo, posameznimi nagrobniki (med njimi pisatelja Janeza Mencingerja) in z mavzolejem družine Hočevar je preurejeno v park s pomembnejšo obstoječo zarastjo, spomenikom NOB ter z alejo zaslužnih mož in žena.

Staro pokopališče v Krškem  predstavlja oblikovano mestno zeleno površino. Travne ploskve so zasajene z različnimi drevesnimi vrstami. Drevesa so zaradi zadostne sadilne razdalje lahko razvila svoje značilne krošnje. V osnovi ima park geometrijsko zasnovo ter dodano urbano opremo, ohranjeni so ostali posamezni elementi:

-          nekdanja pokopališka kapela zgrajena leta 1891 v neoromanskem slogu, preurejena v  večnamensko »Dvorano v parku« ;

-          mavzolej družine Hočevar;

-          spomenik izgnancem in padlim v NOB, delo Staneta Keržiča in Marije Benedetti – Keržič,  za katerega veljajo določila Odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve za ZGODOVINSKE SPOMENIKE (Skupščinski Dolenjski list, št.  3/86-32);

-          del ograje, zid, vzidane nagrobne plošče in prosto stoječi nagrobniki pisatelja Janeza Mencingerja, Ivana Lapajneta in drugih,

-          spominskimi obeležji Krčanov, pomembnih za slovensko in krajevno zgodovino, med drugimi: slovničarja Adama Bohoriča, ki je vodil latinsko šolo v Krškem, prvega prevajalca biblije v slovenski jezik Jurija Dalmatina, kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička, eksperimentalnega psihologa dr. Mihajla Rostoharja, vrtnarskega strokovnjaka, pisca in raziskovalca prof. Franceta Vardjana, zaslužne meščanke Josipine Hočevar, duhovnika Ferdinanda Ripšla in   Jožeta Habinca.

19.   

Krško - Valvasorjeva hiša, EŠD 306, House of Valvasor

Valvasorjevo hišo, vogalno, poznorenesančna, nadstropno meščansko hišo iz začetka 17. stoletja, z značilno tlorisno razporeditvijo, bogato oblikovano fasado ter arkadnim dvoriščem, so v začetku 20. stoletja (pomotoma in brez dokazov) razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in kranjskemu polihistorju na njenem pročelju leta 1894 odkrili spominsko ploščo. Hiše se je prijelo ime Valvasorjeva in je kot takšna prišla v zavest številnih rodov. Napaka se je pripetila precej verjetno zaradi dejstva, da so to markantno renesančno stavbo v prvi polovici 19. stoletja imeli v lasti prapranečak Janeza Vajkarda Valvasorja in kratek čas celo polihistorjevi neposredni potomci.

Na pročelju hiše je tudi mestni grb.

Od 19. stoletja do druge svetovne vojne je bila v stavbi mestna hranilnica in prostor za hranjenje knjig, ki jih je zbiral krški zbiratelj Oto Auman.

Na osnovi nedavnih raziskav (dr. B. Golec, 2013) pa je ugotovljeno da je hiša, v kateri je nazadnje prebival in umrl Valvasor, hiša na Cesti krških žrtev 2, znana tudi kot Mencingerjeva hiša.

20.   

Krško - Znamenje ob župnijski cerkvi, EŠD 8238, Pillar shrine at the Parish Church

Ob župnijski cerkvi v Krškem stoji stebrasto kamnito znamenje svetega Janeza, ki je poznorenesančnega tipa in je bilo najbrž postavljeno kot spomin na kugo. V tabernakljastem nastavku so v polkrožnih nišah upodobljeni Križani, sveti Matej, sveti Jernej, medtem ko je četrta stran prazna. Pod Križanim je napis: 1635 MATTEVS OC(?) /.../ MAT DAS KREVZ LASEN MACHEN GOT ZU EHRE.

21.   

Leskovec pri Krškem – Cerkev sv. Ane, EŠD 1957, Church of St Anne

Cerkev leži na vedutno izpostavljenem pomolu nad naseljem Leskovec pri Krškem in predstavlja njegovo izrazito dominanto. Cerkev iz 17. stoletja je bila v letih 1760 – 1770 temeljito predelana v poznobaročnem duhu. Pravokotna ladja z ravnim novim stropom (prvotni strop s poslikavo je propadel) se proti vzhodu nadaljuje v pravokoten banjasto obokan prezbiterij, zvonik je prizidan k severni ladijski steni. Glavni oltar je naslikana iluzionistična  arhitektura iz tretje četrtine 18. stoletja, ki jo dopolnjuje Metzingerjeva oljna slika sv. Ane z Marijo v naročju in sv. Joahimom ob strani. Starejša stranska oltarja sta iz konca 17. oz. začetka 18. stoletja. V levi stranski kapeli je rokokojski oltar s sliko trpečega Kristusa, v desni pa oltar zlatega tipa, posvečen sv. Roku. Sv. Rok je zavetnik zoper kugo in ker je ta v preteklosti razsajala tudi po naših krajih, so se mu ljudje radi priporočali, veljal pa je tudi za priprošnjika zoper vse druge bolezni. Raven strop sta nekdaj krasili freski Marijinega vnebovzetja in Brezmadežne, delo znanega umetnika –domačina Wolfa, a je bil strop tako uničen, da se nista ohranili.

Na preprosti prižnici sta pritrjeni dve na platno naslikani podobi: Kristus s križem, sedeč med štirimi evangelisti, in sv. Ana uči Marijo. Tudi ti sliki spominjata na Wolfa, signatura M. T. 1870 pa ju označuje kot zgodnje delo Wolfovega učenca Tomca. Cerkev je bila najhuje prizadeta med drugo svetovno vojno, ko so se v njej naselili nemški vojaki in jo oskrunili ter marsikaj uničili.

Cerkev sv. Ane je priljubljeno romarsko svetišče; ljudje radi romajo k sv. Ani kot zavetnici mladih mater in vdov, predvsem pa varuhinji družin. V poletnih mesecih so v cerkvi koncerti klasične glasbe – Anini glasbeni večeri.

22.   

Leskovec pri Krškem – Cerkev Žalostne Matere Božje, EŠD 318, Church of Our Lady of Sorrows

Cerkev stoji na izpostavljeni lokaciji severnovzhodnega dela naselja Leskovec. Prvič naj bi se v listini iz leta 1074, v kateri je patriarh Sigehard naročil freisinškemu škofu, naj jo postavi poleg one v Beli Cerkvi. Znano je, da je v Leskovcu stala prvotna cerkev že pred letom 1200. Romanska stavba, bolj kapela, je bila posvečena Marijinemu vnebovzetju. Imenovali so jo »Naša ljuba Gospa na jezeru«, ker je s pokopališča, ki je bilo okoli kapele, odtekala voda. Župnijska cerkev Žalostne Matere božje je prvič omenjena leta 1274 kot cerkev Marije na Jezeru.

To zgradbo je v 16. stoletju nadomestila nova cerkev. Stavba je verjetno nastala v 30. letih 16. stoletja. Mogočni oltar je povsem baročen, čeprav ga uvrščajo v pozne primerke »zlatega oltarja«. Nastal je leta 1685 v delavnici ljubljanskega kiparja Avguština Ferfille. Iz istega časa sta tudi stranska oltarja, od katerih je eden zdaj na Trški gori v cerkvi sv. Jožefa. Sedanja stranska oltarja v ladji sta iz leta 1777. Sliko Marijino kronanje ter sv. Boštjan in Fabijan je naredil Andrej Herlein, vendar so sliko sv. Fabijana leta 1936 zamenjali s podobo sv. Družina Slavka Pengova. Slika Rožnovenska Mati božja v prizidani baročni kapeli je delo Valentina Metzingerja. Ena od posebnosti cerkve je kamnita prižnica severnorenesančnega tipa z aichelburškim grbom in nemškim napisom, ki pravi, da naj človek v težavah zaupa samo Bogu in da samo vera nekaj velja, kajti človeška modrost in bogastvo pri Bogu nimata cene in da revež le redko doseže pravico. Prižnica ima obliko osmerokotnega keliha in stebrasto, s palmami okrašeno nogo. Prva stranica na levi ima vklesane črke, ki jih je objavil že Valvasor. Nad njimi je grb, ob njem pa črki M in D. Novejše objave Daše Pohar kažejo na to, da gre za kratici tamkajšnjega župnika Martina Duelacherja in tudi grb naj bi bil njegov. V kapeli pod korom je gotski kip Sočutne. Vsa notranjost z arhitekturo in opremo deluje razgibano in bogato, toda hkrati umirjeno, poduhovljeno.

Cerkev, takšna, kakršna stoji pred nami danes, je sestavljena iz “treh delov”: najstarejši je zvonik, ki je bil po vsej verjetnosti nekoč vključen v obrambni sistem okoli cerkve in je stal samostojno kot stolp. Zato ne stoji vzporedno z ladjo, pač pa se v njo “zajeda” pod kotom. O njegovi starosti pričajo danes zazidane romanske oziroma gotske odprtine ter vhod vanj, ki je šele v nadstropju, s kora s starimi železnimi vrati. Drugi del je pravokotna cerkvena ladja, ki je v svoji osnovi še gotska – to lahko vidimo po nakazanih ostankih gotskih oken na zunanji južni fasadi. Barok je ta okna zazidal in jih nadomestil s pravokotnimi pokončnimi. Tretji del je prezbiterij, ki je moral biti nekoč prav tako gotski, po vsej verjetnosti tristrano zaključen, rebra pa sta vezala sklepnika, ki sta danes vzidana na zunanjščini prezbiterija. Prvi je okrogel, z reliefom stoječe Marije z Jezusom v vencu žarkov, drugi pa v obliki ščita z dvoglavim orlom. Tudi prezbiterij so v baroku odstranili in ga v drugi polovici 17. stoletja (1670 leta) nadomestili s sedanjim pravokotnim in ravno zaključenim ter nad močno profiliranim venčnim zidcem banjasto obokanim. V istem času so na južni strani prezbiterija prizidali baročno rožnovensko kapelo z banjastim obokom in plitvimi pilastri.

Naročnik teh zadnjih prezidav je bil graščak s Šrajbarskega turna. Prezbiteriju je na severni strani prizidana velika zakristija, prav tako mlajšega nastanka. V cerkev vodita dva vhoda. Preprostejši južni in bogatejši severni portal sta zaznamovana z letnico 1770, južni pa ima zraven še letnico 1897, kar priča o zadnji obnovi tik pred koncem prejšnjega stoletja. Na južni steni zvonika visi velik misijonski križ (morebiti nekdanji pokopališki?). Pod njim je kamnit oltar, za oltarjem pa plošča z napisom. Svojčas sta poleg križa stala še kipa Marije in Jezusa. Okoli cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ohranjeni so še trije nagrobniki: prvi župnika Andreja Svetlina (iz leta 1856), drugi Arturja Paulina, napis na tretjem pa je žal nečitljiv. Poleg teh je na južni steni prezbiterija vzidana še ena plošča (po vsej verjetnosti tudi nagrobnik) in spominja na Neviodunum. Iz Neviodunuma je tudi antični relief s podobo krilatega genija.

prižnici. Izklesana je iz enega kamnitega bloka, v obliki osmerokotnega keliha oz. tulipana, od katerega je vidnih le pet stranic – sedaj je odprta tudi šesta! Prižnica stoji na stebrasti, z velikimi palmetnimi listi okrašeni nogi. To naj bi bil pravzaprav steber, prinešen iz Neviodunuma, kar pa še ni zgodovinsko dokazano.

Spomenik in vzhodni del vplivnega območja ležita v enoti EŠD 16521 Leskovec pri Krškem – Arheološko najdišče

Cerkev je povezana z mnogimi legendami. Do danes se je ohranila tista, ki pravi, da je treba samo uho prisloniti na tla, če želiš slišati šumenje vode v notranjosti zemlje. Valvasor poroča, da so s stolpa prvotne cerkve z dvema streloma iz muškete zadeli dva Turka ob savski strugi. Žegnanje – patronicij obhajajo na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta.

23.   

Nemška vas - Arheološko najdišče Ajdovska jama, EŠD 6032, Ajdovska jama aqrchaeological site

Ajdovska jama pri Nemški vasi predstavlja pomembno najdišče iz časa srednjega paleolitika in neo/eneolitskega obdobja tako v slovenskem kot evropskem merilu. Arheološke in interdisciplinarne raziskave, ki so bile opravljene v Ajdovski jami so pokazale, da lahko govorimo o Ajdovski jami kot: brlogu jamskega medveda iz časa srednjega paleolitika in mlajšega pleistocena, neo-eneolitskem grobišču, sakralnem objektu, jami kot pribežališču in nenazadnje pomembnem kotišču netopirjev.

Iz vidika arheološke dediščine je najdišče Ajdovska jama pri Nemški vasi eno najpomembnejših najdišč iz pozno neolitskega in zgodnje eneolitskega obdobja v Sloveniji, kjer imamo dokaze o najstarejših pokopih v Sloveniji. Odkrite ostaline nam ponujajo vpogled v gospodarstvo, način življenja, prehranjevalne navade, način pokopa in duhovno življenje skupnosti na območju Posavske regije v petem tisočletju pr. n. št.

Skromni dokazi o prvi človekovi prisotnosti v jami izhajajo iz obdobja paleolitika (70 000 do 20 000 pr. n. št.). O tem pričajo razpršeni drobci lesnega oglja, pet kosov kamnitih orodij in obilica favnističnih ostankov. Po mnenju Poharjeve gre za premalo intenzivne ostaline, da bi lahko jamo proglasili za paleolitsko postajo, ampak gre za »posamezne obiske« jame. Mnenja je, da smemo jamo, glede na bogate favnistične ostanke jamskega medveda, proglasiti za brlog jamskega medveda. V jami je bila odkrita redka vrsta jamskega medveda Ursus Ladinicus – datirana v čas 51 000 do 43 000 pr. n. št. Najstarejše ostaline materialne kulture so omejene le na nekaj kvadratnih metrov levega in desnega hodnika ter centralne dvorane. Prav tako iz tega časa niso bili ugotovljeni posegi človeka v naravno konfiguracijo jame. Šele v času poznega neolitika (mlajša kamena doba) in eneolitika (bakrena doba) lahko govorimo o Ajdovski jami kot sakralnem objektu. Prvič zasledimo namensko opravljene posege v sami jami. Pokaže se tendenca zapiranja jame in sicer s suhim zidom na začetku desnega hodnika in velikim skalnim blokom ob desni jamski steni na začetku levega hodnika. Dokazano je, da sta bila v rabi kot grobišče levi hodnik z obema stranskima rovoma in centralna dvorana. Ni materialnih dokazov, da bi imel tudi desni hodnik vlogo grobišča. Domnevamo, da so se na tem prostoru izvajali pogrebni rituali. V njem so izpostavljali mrtve, da so strohneli in šele za tem opravili ponovni oz. dokončni pokop v centralni dvorani oz. levem hodniku. V poznejših obdobjih tj. v fazi zatočišča (časovno proti koncu eneolitika, v rimskem obdobju in visokem srednjem veku) je jama prevzela vlogo naravnega pribežališča. Vanjo so se zatekali okoliški prebivalci v času nevarnosti.

Več: www.ajdovska-jama.si,  https://posavje.com/ponudba/ajdovska-jama/  ,

 https://posavje.com/ponudba/ajdovska-jama-2/

24.   

Nemška vas – Cerkev sv. Štefana, EŠD 1958, Church of St Stephen

Cerkev leži na vedutno izjemno izpostavljeni vzpetini jugovzhodno od Nemške vasi. Cerkev  sestavljajo pravokotna v osnovi še srednjeveška, kasneje barokizirana  ladja, ravno s posnetimi robovi zaključen baročni prezbiterij, stranska kapela na severni strani in  zvonik, prizidan k zahodni ladijski steni. Ladja ima banjast obok, katerega oproge slonijo na pilastrih, banjasto obokan je tudi prezbiterij.

Glavni oltar iz druge polovice 18. stoletja je posvečen sv. Štefanu, diakonu in prvemu mučencu, spremljata pa ga sv. Matija in sv. Marko. Stranska oltarja sta preprostejša. V levem je svetnik brez atributov, v desnem pa zelo lep kip sv. Lovrenca, prav tako diakona in mučenca. Zanimiv je tudi rokokojski oltar sv. Frančiška Ksaverija v kapeli na levi strani. Zvonik je prizidan k zahodni ladijski steni.

 Od leta 2006 je v cerkvi tudi posoda za blagoslovljeno vodo, delo Vladimire Štoviček in Andreja Čebularja. Žegnanje je 26. decembra in tudi tu obujajo tradicijo blagoslova konj in soli. Sv. Štefan je zavetnik konjev, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev, proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanja, obsedenosti in za srečno zadnjo uro.

25.   

Podulce – Cerkev sv. Marjete,  EŠD 2210 , Church of St Margaret

Cerkev leži v pobočju nad dolino potoka Račne na vedutno neizpostavljeni lokaciji. Cerkev je preprosta romanska podeželska podružnica s polkrožno apsido, pravokotno ladjo in zvonikom, leta 1839 prizidanim k zahodni ladijski steni. Ladja z ravnim lesenim stropom se skozi polkrožno odprtino odpira v apsido, obokano s polkupolo. V osi apside  je ohranjeno  prvotno romansko zgoraj polkrožno zaključeno okence.   Koncem 19. stoletja je bila na severni strani prizidana zakristija. Edina oprema cerkve je preprost glavni oltar iz 19. stoletja.

Vplivno območje spomenika obsega enoto EŠD 16528 Podulce – Arheološko območje okrog cerkve sv. Marjete, kjer bi neprimerni posegi razvrednotili lastnosti spomenika.

26.   

Raka – cerkev sv. Lovrenca, EŠD 2207, Church of St Lawrence

Cerkev stoji v središču vedutno izjemno izpostavljenega naselja in predstavlja njegovo izrazito dominanto. Poznobaročna cerkev zgrajena na mestu starejše predhodnice v letih 1799 – 1804 (Župnija Raka je bila ustanovljena že leta 1363), je monumentalna arhitektura z dvema zvonikoma in bogato členjeno fasado z izstopajočimi stebri in napisom in kronogramom z letnico 1795 nad glavnim portalom.  Notranjščina je potegnjen osmerokotnik z enako visokimi nišami in plitvima stranskima kapelama. Veliki oltar, posvečen sv. Lovrencu,  delo Mateja Tomca iz leta 1869, se naslanja na baročno tradicijo. Slika v atiki je delo Janeza Wolfa, ki je leta 1870 naslikal še križev pot in leta 1883 zasnoval ter s slikama opremil stranske oltarje Marije Kraljice, Ecce homo., sv. Ane in sv. Antona Puščavnika.. Prižnica iz druge polovice 18. stoletja, je nastala po vzoru prižnice iz kostanjeviškega samostana, ki je danes v cerkvi sv. Marjete na Golem. Orgelska omara je kvalitetno baročno delo iz srede 18. stoletja in je bila prenesena iz kostanjeviškega samostana.

Vplivno območje spomenika je območje varovane naselbinske dediščine EŠD 17321 Raka - vas, kjer bi neprimerni posegi razvrednotili vedutno izpostavljenost spomenika. Spomenik in vzhodni del vplivnega območja ležita v enoti EŠD 16531 Raka – Arheološko najdišče.

27.   

Raka – Grad, EŠD 2212, Raka Castle

Enota leži v gričevnatem, vedutno izjemno izpostavljenem severnem obrobju Krškega polja. V današnjem renesančnem dvorcu se skriva prvotna romanska obodna zasnova kastelnega tipa gradu iz 13. stoletja z bergfridom in palacijem. Grad se prvič posredno pojavi v pisnih virih leta 1249, ko je omenjen raški vitez Weriandus de Archa, in ponovno leta 1279, ko se grad izrecno omenja kot castrum Arch. V 17. stoletju so grad povsem prezidali v neutrjen, sodoben in tedanji visoki bivalni kulturi prilagojen dvorec. Poznorenesančno prenovo gradu lahko povežemo z letom 1622, ko je stavba prešla v posest gospodov Kheysellov. 

Dvorec je zasnovan kot enonadstropno, delno podkleteno štiritraktno poslopje  z enajstosnim pročeljem in osemosno vzhodno fasado. Klasicistično oblikovano pročelje s poudarjenim triosnim rizalitnim osrednjim delom in kamnitim vhodnim portalom je nastalo ob prezidavah na prelomu 18. v 19. stoletje. Dvoriščne  fasade vseh štirih traktov so v pritličju in nadstropju obdane z arkadnimi hodniki, ki so bila sprva okrašeni z razgibano arhitekturno poslikavo. V takšni obliki kaže dvorec tudi Valvasorjeva upodobitev iz okoli leta 1679, na kateri  je opazen tudi okrogli, s konzolnim vencem opremljeni okrogli stolpič na severovzhodnem vogalu. Tega so odstranili ob klasicistični prezidavi gradu okoli 1800. Takrat so deloma preuredili tudi ostale fasade, zamenjali večino renesančnih stavbnih členov in pozidali trikotno čelo nad vhodom na severni fasadi. Klasicistične prezidave datirajo v čas med letoma 1784 in 1825, ko je bil lastnik gradu Franc Karl baron Haller von Hallerstein.   To potrjujejo tudi iniciale F.K.H.H. na glavnem portalu.

Tlorisna zasnova nekdanje parterne vrtne ureditve iz 17. stoletja je zabrisana, ohranjena so le posamezna drevesa in v 19. stoletju prezidano gospodarsko poslopje.   

Več na: http://gradraka.si/

28.   

Senuše – Cerkev sv. Lucije, EŠD 1960, Church of St Lucy

Cerkev zaključuje severni del naselja Senuše in predstavlja njegov poudarek. Cerkev, v zasnovi verjetno poznogotska arhitektura, s pravokotno ladjo, zvonikom ob zahodni strani in tristrano zaključenim prezbiterijem, je današnjo enovito podobo dobila sredi 19. stoletja, o čemer priča tudi letnica 1852 na portalu.  Glavni oltar ima na hrbtni strani napis: A. Seitz, 1865. Stranska kipa sv. Barbare in sv. Katarine sta kvalitetne izdelka 18. stoletja.

Sv. Lucijo, mučenko iz prvih stoletij krščanstva, najpogosteje upodabljajo s parom oči na pladnju in jo častijo kot zavetnico vida in se ji priporočajo zoper očesne bolezni. Legenda pravi, da se je njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa se jih je izdrla in mu jih poslala, da bi si tako ohranila devištvo, angel pa ji je prinesel druge. Na njen god 13. decembra je bila po starem koledarju najdaljša noč v letu. Po poganskem verovanju je bila to noč strahov, noč, ki je strašila demonka Sredozimka.

V dveh preprostih stranskih oltarjih iz 19. stoletja sta sliki sv. Matija, apostola in sv. Silvestra, papeža. Sv. Matija s sekiro je zavetnik stavbenikov in tesarjev, sv. Silvester pa zavetnik domačih živali in priprošnik za dobro letino.

Na zahodni ladijski steni je vzidan rimski nagrobnik.

Vplivno območje spomenika obsega nepozidano območje severno, vzhodno in južno od cerkve, kjer bi neprimerni posegi razvrednotili vedutno izpostavljenost spomenika. Spomenik in vplivno območja ležita v enoti EŠD 16534 Senuše – Arheološko najdišče.

29.   

Straža pri Raki  -  Cerkev sv. Valentina, EŠD 1959, Church of St Valentine

Cerkev leži na vedutno izjemno izpostavljeni legi južno od naselja Straža pri Raki. Cerkev je enotno zasnovana arhitektura 17. stoletja s tristrano zaključenim ter zvezdasto obokanim prezbiterijem z imitirajočimi rebri. Ladja je razmeroma visoka, kupolasto obokana ter zidana v smislu osredotočenega prostora. Glavni oltar,  s kipom sv. Valentina, duhovnika v mašnem plašču, k njemu pa se dviga roka kot znamenje bolnika, ki ga ozdravlja, je značilna arhitektura druge polovice 18. stoletja. Na hrbtni strani ima napis: Altar je bil narejen lejta 1784, prenovlen 1837, Janez Kušlan, Rudolswerth.

Stranska oltarja sta mlajša, v enem je kip Brezmadežne, v drugem pa je bila svoj čas slika sv. Jožefa.

Valvasor je v  svoji Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da jo je dal postaviti takratni župnik Gašper Tunkelsteiner. Njegovi starši so se namreč v sinovi mladosti zaobljubili, da bo njihov sin, ko bo odrasel in študiral, leto dni z gorečo svečo v roki ministriral, ker je bil v otroških letih slaboten in bolan. Po ozdravitvi je v zahvalo in čast sv. Valentina dal sezidati to cerkev. Zakaj prav njemu? Ime “valens” v latinščini pomeni zdrav, močan, zato so se že od nekdaj zatekali k njemu kot priprošnjiku zoper telesne slabosti. Žegnanje pri tej podružnici je na nedeljo, ki je najbližja 14. februarju.

Na zunanjščini cerkve je vzidan rimski napisni kamen.

Spomenik in vplivno območje ležita znotraj enote EŠD 16537 Straža pri Raki – Arheološko najdišče.

30.   

Trška gora pri Krškem - Cerkev sv. Jožefa, EŠD 1952, Church of St Joseph

Enotno zasnovana zgodnjebaročna arhitektura z nizkim zvonikom nad trikotnim čelom glavne fasade z letnico 1705, skrito v kronogramu, stoji na vedutno izpostavljenem pobočju Trške gore nad Krškim poljem. Notranjščina je visok pravokoten, ravnostropan prostor z banjasto obokanim nekoliko ožjim prezbiterijem. Glavni oltar je delo kamnoseka Mihaela Cussa iz let 1699 -1700. Severni stranski oltar Roženvenske Matere božje je iz sredine 18. stoletja, južni stranski oltar naslikan na steno je iz časa okrog 1740, pred njim stoječi oltar sv. Fabijana je datiran v drugo polovico 17. stoletja. Slika s prizorom Jožefa in Marije, ki iščeta prenočišče je zgodnje delo slikarja Frana Klemenčiča iz okrog leta 1900.

31.   

Velika vas pri Krškem - Cerkev sv. Martin, EŠD 1961, Church of St Martin

Cerkev leži v središčnem delu linijske vasi Velika vas pri Krškem med potokom Veliki potok in glavno ulico. V jedru še srednjeveška cerkev je bila v 19. stoletju temeljito predelana. Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, enako visok nekoliko ožji tristrano zaključen prezbiterij, zvonik prizidan k zahodni strani ladje in zakristija na severni strani. Oltarna oprema iz prve polovice 19. stoletja ohranja baročni značaj. Ob sv. Martinu sta desno sv. Florjan, levo pa nadangel Mihael s tehtnico v roki. Cerkev nima stranskih oltarjev.

Na zunanjščini cerkve je vzidana rimska spolija.

Vplivno območje posega v enoto EŠD 9815 Velika vas pri Krškem – Arheološko območje.

32.   

Veliki Podlog – Cerkev sv. Nikolaja, EŠD 1962, Church of St Nicholas

Na vedutno izpostavljeni legi sredi polja stoji podružnica, v osnovi še srednjeveška arhitektura z izrazitimi psevdogotskimi  arhitektonskimi členi, ki so posledica regotizacije leta 1856. Cerkev sestavljajo pravokotna banjasto obokana ladja, polkrožno zaključen banjasto obokan prezbiterij in značilno vertikalno in horizontalno členjen zvonik na zahodni strani. Glavni oltar je leta 1864 izdelal Anton Seitz. V osrednji niši kraljuje kip sv. Nikola, Miklavža, dobrotnega in ljubeznivega škofa, ki nikomur ne odreče svoje pomoči, če je ta v stiski. Družbo mu delata dva tovariša, škofa, eden izmed njih je sv. Bernard, ustanovitelj cistercijanov in zavetnik čebelarjev.

Stranska oltarja sta oltarni podobi iz 17. stoletja v psevdogotskih okvirjih. Tlak sestavljajo kamnite plošče, ena od njih je rimski napisni kamen.

Spomenik in del vplivnega območja ležita v enoti EŠD 13527 Veliki Podlog – Arheološko najdišče. 

33.   

Vihre – Cerkev sv. Urha,  EŠD 1965, Church of St Ulrich

Cerkev leži v ravnini Krškega polja jugovzhodno od vasi Vihre. Po izročilu naj bi jo tja postavili zato, ker je bilo tu pred davnimi časi jezero in je cerkev stala na bregu tega jezera. Gotovo je v tem nekaj resnice, saj je znano, da so cerkve v čast temu svetniku postavljali ponavadi tam, kjer je izviral kakšen studenec. Cerkev s pravokotno ladjo, enako visokim in skoraj enako širokim tristrano zaključenim prezbiterijem ter zvonikom prizidanim k zahodni strani je v jedru srednjeveška arhitektura, temeljito predelana koncu 19. stoletja.

Leseni glavni oltar iz 17. stoletja je posvečen sv. Urhu, škofu, katerega kip najdemo v osrednji oltarni niši. V roki drži ribo, saj naj bi se po legendi kurje bedro na njegovi mizi spremenilo v ribo, ko so ga hoteli zasačiti pri grehu, da v petek je meso. Resnica je seveda drugačna, saj ga z ribo upodabljajo zato, ker mesa sam sploh nikoli ni užival. Ta izredno priljubljen svetnik je priprošnjik za srečno zadnjo uro, prosijo ga za pomoč zoper razne telesne slabosti in za varstvo pred podganami in mišmi. Na glavnem oltarju, kjer sta nekdaj bila kipa sv. Cirila in Metoda, sta danes nameščena sv. Peter in Pavel (kopija z Drnovega).Prav tako je v stranskem oltarju nov kip sv. Dominika, na drugi strani pa sv. Antona Padovanskega.

Na južni zunanjščini ladje se poleg pravokotnega romanskega okenca nahaja izjemno kvalitetna freska Kristusovega križanja z Marijo in Janezom iz konca 15. stoletja. Freska je bila v letu 2004 pod vodstvom Restavratorskega centra iz Ljubljane sneta in prenesena v notranjost cerkve, na zunanji steni pa je bila istočasno narejena kopija.

Spomenik in vplivno območje sta znotraj enote EŠD 9817 Vihre - Arheološko območje.

34.   

Vrh pri Površju – Cerkev sv. Neže, EŠD 2211, Church of St Agnes

Baročna cerkev z banjasto obokano ladjo, tristrano sklenjenim banjasto obokanim prezbiterijem in zvonikom iz 1809. Glavni oltar sv. Marjete je iz 1758, stranska sta s konca 17. stol. Ob cerkvi stoji lipa.

Pri cerkvi sv. Neže so bili odkriti rimski grobovi. Cerkev in del vplivnega območja ležita v enoti EŠD 16540 Vrh pri Površju – Arheološko najdišče Cicelj.

35.   

Zdole - Cerkev sv. Jurija,  EŠD 3528, Church of St George

Cerkev je postavljena na najvišjem  delu naselja  kot njegova izrazita dominanta in poudarek v širšem prostoru. Cerkev, pozidano leta 1875 v neoromanskem slogu na baročni stavbni zasnovi, sestavljajo zvonik z vhodnim portalom, pravokotna ladja z stranskima nadstropnima kapelama ter enako visok tristranozaključen prezbiterij na severni strani. Banjast obok prezbiterija in kupolast obok ladje prekrivajo medaljoni poslikani s prizori iz Kristusovega življenja. Glavni oltar sv. Jurija je datiran z letnico 1886. Levo od sv. Jurija je kip sv. Janeza Krstnika, desno pa sv. Jakoba starejšega. Tudi stranska oltarja, posvečena Mariji Brezmadežni in Srcu Jezusovemu, ter  prižnica  so iz druge polovice 19. stoletja. Na stropu so naslikani svetopisemski prizori. Okoli župnijske cerkve je bilo nekoč pokopališče.

Spomenik in vplivno območje ležita v enoti EŠD  16541 Zdole - Arheološko območje sv. Jurij.